Posjetili smo susjede: RIS 2006 - Novo mesto (Si): radioamaterski obrazovni susret - pod nazivom "2. Radioamatersko izobraževalno srečanje" U subotu 14. siječnja 2006. godine u sportskoj dvorani Leona Štuklja, školskoga centra Novo mesto održao se zanimljiv radioamaterski susret s početkom u 9:30 sati i završetkom u 15:00 sati. Od "9A" radioamatera susret su posjetili: Petar, 9A6A; Mate, 9A4M; Dragan, 9A5AA; Zlatko, 9A3AQ i Goran, 9A3WP. Za sve ostale informacije: http://ris.hamradio.si/2006/media/index1.htm
|
http://ris.hamradio.si/2006/media/index1.htm
14. januarja 2006 se je v Novem mestu uspešno
zaključilo 2. Radioamatersko izobraževalno srečanje. Zbralo se je preko 160
radioamaterjev in gostov iz Slovenije in sosednje Hrvaške. Pohvalno je, da se
srečanja niso udeležili le stari mački, temveč so bili prisotni tudi mladi
nadebudneži. Predavanja so vodili Iztok Saje - S52D, prof. dr. Matjaž Vidmar -
S53MV, Robert Kašca - S53R in mag. Marko Čebokli - S57UUU.
Vse
prisotne so na začetku nagovorili Boris Plut S54O, podpredsednik ZRS, Štefan
David, direktor Šolskega centra Novo mesto, Ivan Batagelj - S54A, predsednik ZRS
in Andrej Sever, podpredsednik Elektrotehniškega
društva.
Iztok, S52D je
vedno zanimiv predavatelj. Lepo nam je razložil kako se izračuna najboljša
pozicija bazne postaje - v teoriji se do neke meje da "zadevo" izračunati,
vendar je to potrebno na lokaciji tudi pomeriti in seveda preizkusiti. Naštel je
nekaj "free softwera" za izračunavanje lege, ki je seveda uporaben tudi za nas
radioamaterje. Z njim lahko pridemo do zelo dobrih in natančnih rezultatov.
Ponazoril je tudi, zakaj so programi za profesionalce silno dragi (ker
upoštevajo veliko parametrov, kot so materiali, višine anten, lokacija same
antene, okolje - gozd na Krasu v primerjavi s pragozdom ali pa puščavski pesek
itd. Predavanje je zaključil z dejstvom, da se bazna postaja ne postavi
vedno tam, kjer je zanjo optimalno izračunano in izmerjeno mesto, temveč tja,
kjer se pridobi soglasje lastnika zemljišča.
Čas je
organizatorje malo preganjal in še predno smo se zavedli, že se je pripravil
Matjaž, S53MV. Tema je bila zanimiva in Matjaž je vsekakor predavatelj, ki zna
stvari razložiti tako, da so razumljive vsem, ki znajo narediti vsaj 12V
napajalnik. Začel je z vprašanji: zakaj, kdaj in kako sploh pride do
intermodulacijskih popačenj, kako se jim lahko izognemo, zmanjšamo in kako
pravilno načrtujemo ojačevalnik oz. nastavimo delovno točko. Manjkalo ni raznih
opazk in pripomb kot recimo Zeta GI the best for CB ali pa kaj vse lahko
pomerimo z analognim instrumentom. Vsekakor zanimivo in zabavno
predavanje.
Sledila je kratka prekinitev in čas za podelitev pokalov in diplom
iz radioamaterskih tekmovanj, ki sta jih organizirala SLOVHF
radioklub in radioklub
Domžale.
Čas je minil zelo hitro, saj smo se komaj uspeli pogovoriti z
ostalimi kolegi o bolj ali manj zanimivih rečeh. Že je odzvonil zvonec in
naznanil začetek drugega dela srečanja.
Zanimiva tema je
ponovno pritegnila poslušalstvo. Robi, S53R nam je na zelo zanimiv način
pripovedoval o njegovem radioamaterskem in službenem delu v Afganistanu. YA5T je
bila prva legalna/resnična ekspedicija v Afganistan po več deset letih. V 9.
mesecih so uspeli narediti preko 50.000 zvez. Delo je bilo pogojeno s službenimi
obveznostmi, saj je Robi zaposlen v civilni sestavi OZN (Svetovni program za
hrano). Z občudovanjem smo spremljali, kaj vse so kot radioamaterji
naredili. Predavanje je zaključil s slikami in besedami o človeški neumnosti, ki
privedla do velikanske tragedije v Afganistanu.
Kot se spodobi za konec, malo
avanturistična in zelo zanimiva tema Marka, S57UUU. Začel je z osnovami teorije
o radijskih valovih, možen način uporabe le-teh pri slikanju, potrebno opremo in
na koncu še zelo zanimiv poskus. Marko je s svojo radijsko kamero slikal GPS
satelite. Na slikah nam je prikazal ročni sistem premikanja anten. Rezultat
večurnega slikanja neba z ločljivosto 16x16 pik je bil presenetljiv. Sateliti so
se, pa čeprav predstavljeni kot bele pike, dejansko premikali popoln uspeh.
Marsikomu se je najverjetneje porodila ideja, da bi podoben poizkus oz. vsaj
avtomatsko premikanje anten naredil tudi sam.
Sledila je
zahvala predavateljem in skupinsko fotografiranje odgovornih za srečanje. Po
končanem uradnem delu smo se nekateri komaj zrinili v premajhno gostišče Jakše,
medtem ko so drugi odšli počasi proti domu. Komaj smo dočakali kmečko pojedino
in pomazali krožnike, tudi cvička ni manjkalo. Druženje se je nadaljevalo še
naprej, najvztrajnejši pa so ob zvokih harmonike vztrajali še pozno v
noč.
|